Starševstvo je ena izmed najlepših dimenzij posameznikovega življenja. Zato je tako boleče, kadar v odnosih med staršem in otrokom prihaja do blokad, neizpolnjenih pričakovanj, tudi čustvenih dram. V družinsko terapijo se običajno vključi družina, pri kateri se medosebne ali čustvene stiske zrcalijo v doživljanju ali vedenju otrok, ali pa sta starša zaskrbljena za otrokov nadaljnji razvoj in dobrobit. Včasih v družini pride do situacije, ko se starša počutita zelo nemočna pri tem, kako bi pomagala svojemu otroku. Lahko pride do ranjenih vezi, prekinitev stika, različnih duševnih stisk otrok. V takšnih primerih je pomembno, da starša poiščeta strokovno pomoč in z njo poiščeta nove poti do otroka.
Terapevtova naloga v družinski terapiji je, da razume in ovrednoti doživljanje vsakega družinskega člana. Vsakemu družinskemu članu omogoči, da se počuti slišanega in razumljenega. Staršema pomaga, da se sprostita in začutita svojega otroka ter ga začneta sprejemati v njegovi enkratnosti. Pri tem je pogosto pomembno, da se starš sreča s svojim otroštvom, z izkušnjo izvorne družine in iz nje črpa smer za razumevanje lastnega otroka.
Pomemben vidik družinske terapije je tudi pomoč staršema, da si med seboj ponudita podporo in razumevanje ob srečevanju z vzgojnimi stiskami.